CAMERATA ACADEMICA NOVI SAD
dirigentka Živa Ploj Peršuh

Benjamin Ipavec: Serenada za godala
Uroš Krek: Sonatina za godala
Lojze Lebič: Per archi
Matej Bonin: Lybra – novo delo
Nino de Gleria: Henki Penki Horizontal Polka

Koncert je posvečen 140-letnici delovanja Glasbene matice Ljubljana.

FESTINE BRASS
Jure Gradišnik trobenta
Franc Kosem trobenta
Mihajlo Bulajić rog
Mihael Šuler pozavna
Johannes Ogris tuba

Johann Sebastian Bach: Toccata in Fuga v d-molu
Johann Sebastian Bach: Brandenburški koncert št. 3
Daniel Schnyder: Trobilni kvintet
Mauricio Kagel: Deset maršev, zato da ne bi zmagali
Wolfgang Rihm: Marš ob slovesu

KOMORNI ORKESTER FESTINE
dirigentka Živa Ploj Peršuh
Sabina Cvilak sopran

Wolfgang Amadeus Mozart: Koncertna arija »Alma grande e nobil core«, KV 578
Wolfgang Amadeus Mozart: Recitativ in arija grofice iz opere Figarova svatba »E Susanna non vien! Dove sono«, KV 492
Wolfgang Amadeus Mozart: Koncertna arija (scena in rondo) »Ch’io mi scordi di te – non temer«, KV 505
Wolfgang Amadeus Mozart: Simfonija št. 40 v g-molu, KV 550

KDO JE MOZART?
Navdušenje nad Mozartom, predvsem navdušenje nad njegovo glasbo, nas še zmeraj ali vedno znova vodi k raziskovanju Mozarta kot človeka. Vendar kaj v resnici vemo o njem? Seveda zaupamo njegovim mislim, ki jih je zapustil v številnih pismih, o njem beremo v biografijah in študijah. Tu so pričevanja sodobnikov in prič, zbrani dokumenti in kritična poročila njegovih del, posnetki oper, koncertov ter simfonij. Raziskovalci njegovega dela in življenja so opravili ogromno nalogo. In vendar se Mozartov genij našemu razumu vedno znova izmuzne. Njegova večkrat opisana podoba nas bega, prikazan karakter je v vseh potankostih komaj sledljiv in kar se tiče njegovega ustvarjalnega naboja – razkošnost in raznolikost Mozarta v ustvarjalnem smislu je za nas v današnjem času nepredstavljiva. Kljub
znanju, vedenju, večkrat celo pretirani oholosti v smislu poznavanja njegove epohe, razmer v katerih je skladal in koncertiral, teoretičnih, že zdavnaj osvojenih dogem njegovega časa ostaja Mozart (malce populistično) fenomen. Morda se je treba le prepustiti njegovi glasbi.
To, je verjel dirigient Bruno Walter, je edina prava pot. Poglabljanje v njegovo glasbo naj bi povedalo več o njem kot ukvarjanje z vsemi podatki o njegovem življenju in delu.
Prva težava, na katero naletimo, je skladateljeva dejanska podoba, njegov obraz. Malo je avtentičnih portretov, nekaj je kopij, in prav vse se dokaj razlikujejo. Tudi nam ne povedo ničesar natančnega o tem, kako je hodil, kakšna je bila njegova drža, kakšne so bile geste. Vse to, na kar v današnjem času prisegamo, ko častimo fizis, občudujemo zunanjost, nas v ključnih vprašanjih o tem pomembnem človeku ne zadovolji. Izčrpne muzikološke študije so na voljo, vendar se pragmatični teoriji vsiljuje metafizična vizija. Mozart je mit.

MOZARTOV OČE
Wolfgang Amadeus Mozart je bil rojen v Salzburgu leta 1756. Njegov oče Leopold Mozart, ki se je kot skladatelj in teoretik prav tako posvečal glasbi, je istega leta izdal pomembno didaktično delo Versuch einer gründlichen Violinschule, ki je bila kmalu po izidu prevedena
v več jezikov, med drugim celo v ruščino. Delo je veljalo ob svojem času za najboljšo metodo učenja violine. Še zdaj je knjiga referenčno delo, v kateri med drugim najdemo tudi številne napotke o historičnih zakonitostih izvajanja glasbe v tistem času. Leopold Mozart je bil nedvomno visoko izobražen. Najprej je študiral teologijo, pozneje filozofijo, nato pa se je odločil za glasbo in postal dokaj uspešen skladatelj. Kar je bilo v tistem času morda še pomembneje, kot skladatelj je imel službo. Kot odličen violinist se je kmalu uveljavil v orkestru salzburškega nadškofa in postal njegov dvorni skladatelj. K temu dodajmo še sposobnost, da je zgodaj spoznal nadarjenost svojega sina in jo v pravi meri razvijal, ne da bi jo utesnjeval, peljal po stranpoti ali jo sčasoma celo uničil.
Skrbni oče je po rojstvu Wolfganga in po tem, ko je postala njegova nadarejnost očitna, njegovemu razvoju popolnoma podredil svoje osebne ambicije. Naučil ga je vsega, kar je znal sam in mu omogočil tudi temeljito splošno izobrazbo. Z njim je nekajkrat prepotoval Evropo; čudežni
deček je igral cesarici Mariji Tereziji, papežu, gospe Pompadour, francoskemu in angleškemu kralju ter mnogim drugim pomembnim osebnostim tistega časa. Tukaj se zastavlja vprašanje, kaj je pomenilo predstavljanje otrok po evropskih dvorih? Je bil to zgolj napuh, egoizem?

SALZBURG – DUNAJ
Glede na številna potovanja in mesta – od Londona, Pariza, Mannheima, Augsburga, Italije, Nizozemske – ki jih je obiskal kot čudežni deček in virtuoz, je Mozartova širša domovina gotovo Evropa. Mesti, ki sta najmočneje zaznamovali njegovo pot odraščanja, razvoj osebnosti in poklica, pa s ta nedvomno Salzburg in Dunaj. Salzburg je bil in ostal mesto njegove mladosti. Dunaj je mesto njegovega zrelega obdobja in doraslosti. Obe mesti sta izjemno zaznamovali njegovo delo.

ODHOD NA DUNAJ – SAMOSTOJNOST
Leopold Mozart je močno upal, da bo svojemu sinu lahko zagotovil ali poiskal službo, bodisi v Italiji, bodisi v Avstriji. Ko je Wolfgang nastopil službo v Salzburgu pri nadškofu Colloredu, je bil pomirjen, saj je služba pomenila določeno materialno preskrbljenost in
ustalitev na enem kraju. Wolfgang Amadeus Mozart v Salzburgu ni bil posebno zadovoljen, saj je bil mnenja, da ga mesto utesnjuje, označil ga je za provinco, razburjal se je, da ga njegov delodajalec ne ceni dovolj kot umetnika, poleg tega pa je želel ustvarjati operno glasbo. Pogojev za to ni našel v Salzburgu, vedel pa je, da bi jih lahk o bolje izkoristil na Dunaju. K dokončni odločitvi o odhodu na Dunaj ga je najverjetneje opogumil tudi uspeh opere Idomeneo, ki je bila izvedena v Münchnu na začetku leta 1781. Še bolj kot prej je bil prepričan v to, da je dober operni skladatelj.
8. junija 1781 se je Mozart odpovedal službi v Salzburgu in se odločil, da se bo ustalil na Dunaju in poskusil kot svobodni umetnik. Samostojnost je vendarle pomenila velike finančne težave. Nekaj uspeha je sicer požel z glasbo za gledališče, na področju, kjer si je tako želel uspeti, več ali manj pa se je začel preživljati s koncerti privatnih in javnih akademij, kjer je izvajal svojo glasbo.

MOZART – SVOBODNI UMETNIK IN SKLADATELJ NA DUNAJU (1781–1791)
Osvobojen Salzburga je zdaj skladatelj in glasbeni učitelj ustvarjal velike opere in bil hkrati nenehno na lovu za priložnostmi. Imel je kar nekaj učencev klavirja, ob tem pa je napisal številne klavirske koncerte, ki jih je povečini izvajal sam.
16. julija 1782 je bila praizvedena opera Beg iz Seraja.
1. maja 1786 je bila praizvedena opera buffa Figarova svatba.
29. oktobra 1787 je bila v Pr agi praizvedba dramme giocoso Don Giovanni .
26. januarja 1790 je bila na Dunaju pr aizvedena opera buffa Così fan tutte.
6. septembra 1791 je bila v Pr agi praizvedba opere serie La clemenza di Tito .
30. septembra 1791 je v Schikanedrovem teatru sledila premiera velike opere Čarobna
piščal.

V tem obdobju je napisal še Veliko mašo v c-molu (1783.) in pomembna instrumentalna dela, med njimi šest godalnih kvartetov, posvečenih Josephu Haydnu, Linško in Praško simfonijo, serenado Mala nočna glasba, prav tako tri velike simfonije, št. 39 v Es-duru (KV 543), št. 40 v g-molu (KV 550) in št. 41 v C-duru, „Jupiter“ (KV 551).
Mozartov simfonični opus je precej manjši od simfoničnega opusa njegovega učitelja Haydna, ki je napisal preko 100 simfonij. Mozart je v samo 35 letih življenja napisal 41 simfonij in vse so izjemno umetniško dovršene (sicer bi naj vseh simfonij napisal nekje med
55 in 71, vendar so kriteriji za upoštevanje vseh precej različni).

Simfonija št. 40 v g-molu, ki jo je napisal proti koncu svojega življenja, odseva drugačno perspektivo kot njegova zgodnejša dela, npr. njegova 9. simfonija. Poleg skladateljeve zrelosti v glasbi poslušalec takoj opazi razliko v uporabi tonalitete
med zgodnješo in poznejšo simfonijo. Simfonija št. 40 je ena od Mozartovih samo dveh simfonij, napisanih v molu. Veliko glasbenih kritikov pozornost namenja patosu, ki je zelo značilen za g-mol, zato po njihovem mnenju ta simfonija v glasbenem razvoju napoveduje romantiko. Kot napovedni kamen romantičnega skladanja to delo lahko razumemo kot refleksijo oz. odsev skladateljevega notranjega boja. Prav tako
‘melanholična’ melodika g-mola domnevno odseva določen vidik Mozartovega karakterja. Taki pogledi kritikov zapuščajo tradicionalne korenine 19. stoletja, ko so kritiki in strokovnjaki navzven herojsko opisovali klasična dela Haydna, Mozarta in Beethovna in se pomikajo k razpravam, v katerih glasba, ki odpira vrata v umetnikovo dušo, velja za normo. Kakorkoli že opisujejo Mozartovo 40. simfonijo, vsi se strinjajo, da je ta simfonija eno največjih umetniških del simfoničnega repertoarja.

Iz poznega obdobja so tudi tri arije nocojšnjega sporeda.
Arija „Alma grande e nobil core“, KV578
Arijo Alma grande je Mozart napisal za ponovno oživitev Cimarosinega dela I due baroni di Rocca Azzura. Prvič so jo izvedli po oživitvi opere Figarova svatba leta 1789, natanko šest mesecev pred opero Così fan tutte.
Donna Laura je bila za ženo obljubljena baronu Totaru, vendar on tega ni vedel in je zato verjel, da bo njegova bodoča žena Sandra. Ko baron zato ignorira Lauro, le-ta ponosno in ogorčeno zapoje arijo, v kateri Sandri sporoča, da sta njeno srce in duša vredna
spoštovanja ter da se bo baronu maščevala.

Arija in recitativ iz Figarove svatbe „E Susanna non vien! Dove sono“, KV492
Intimni trenutek iz tretjega dejanja opere, v katerem grofica obupano premišljuje o izgubljeni sreči – „kje so tisti srečni trenutki?”

Arija „Ch’io mi scordi di te – Non temer“, KV505
Ta arija je verjetno Mozartova najboljša koncertna arija. Napisana je za izvedbo z obligatno klavirsko spremljavo. Mozart naj bi v svojem katalogu del napisal, da je arijo zložil za gospodično Nancy in zase. Sopranistka Nancy Storace je pela vlogo Susanne od maja 1786, arija je bila napisala naslednjega decembra. Nancy naj bi arijo pela skupaj z Mozartom ob klavirju na svojem poslovilnem koncertu na Dunaju, 23. feburarja 1787. Nancy je takrat veljala za eno največjih opernih zvezdnic. S to odlično arijo sta se simbolično poslovila tudi drug od drugega (morda od njune ljubezni).

SIMFONIČNI ORKESTER RTV SLOVENIJA
dirigentka Živa Ploj Peršuh
Petteri Iivonen violina

Anton Webern: Passacaglia, op. 1
Ludwig van Beethoven: Koncert za violino in orkester v D-duru, op. 61
Ludwig van Beethoven: Simfonija št. 2 v D-duru, op. 36

ANSAMBEL FESTINE
dirigentka Živa Ploj Peršuh

Urška Pompe: Odpihi
Mihael Paš: Zelena dlan (novo delo)
Aaron Copland: Apalaška pomlad, suita za trinajst glasbenikov
Richard Strauss/Franz Hasenohrl: Till Eulenspiegel nekoliko drugače!, op. 28
Richard Wagner: Siegfriedova idila

Januarski koncert Cikla Festine z naslovom “Odpihi” bo izzval čute tako ljubiteljev odlične sodobne slovenske glasbe kot poslušalcev, ki so jim blizu velikani umetnostne glasbe Wagner, R. Strauss in Copland. Tokrat bo njihova glasba za komorni ansambel umetelno prepletena z novim delom Mihaela Paša in skladbo Urške Pompe. Nenavadna kombinacija je izvedljiva samo s solisti, ki uživajo v izvajanju zahtevne komorne glasbe različnih obdobij, se posvečajo novitetam slovenskih skladateljev in spodbujajo agilnost umetniškega poklica. Vse skladbe v sporočilnosti nosijo posvetila – ena bolj intimno posvetilo skladatelja njegovi ženi, druga posvetilo komornim glasbenikom z vsega sveta in tretja posvetilo, namenjeno Ansamblu Festine. Za Ansambel so vse skladbe dragocena darila, ki jih z veseljem namenjamo poslušalcem v enem glasbenem večeru.

KOMORNI GODALNI ORKESTER AKADEMIJE ZA GLASBO LJUBLJANA
umetniški vodja: JANEZ PODLESEK

Janez Krstnik Dolar: Balletti a 4
Isaac Posch: Balleta I a 4
Gagliarda IX a 5
Couranta XI a 4
Ottorino Respighi: Stari plesi in arije za lutnjo, Suita št. 3
Edvard Grieg: Holbergova suita (Suita v starem slogu), op. 40

V koprodukciji z Akademijo za glasbo Univerze v Ljubljani.

Janez Krstnik Dolar se je rodil leta 1621 v Kamniku. Študiral je na jezuitskem kolegiju v Ljubljani, nato je odšel na Dunaj, prestopil v jezuitski red in študiral filozofijo. Poučeval je na jezuitskem kolegiju v Ljubljani, tudi glasbo, leta 1652 pa je bil posvečen v duhovnika. Služboval je v Gradcu, na Dunaju, v Judenburgu in Passau, bil je regens chori v Gyorju, po letu 1661 je postal rektor jezuitskega bogoslovja na Dunaju in glasbeni vodja dvorne kapele habsburških cesarjev. Tam je deloval do smrti leta 1672.
Žal dokaj obsežnega Dolarjevega opusa v celoti ne poznamo. Njegova glasba je za časa njegovega življenja izšla v dveh tiskanih izdajah Musicalia varia in Drammata seu Miserere mei Deus, vendar nista ohranjeni. So pa v prepisih v glasbenih arhivih avstrijskih in čeških cerkva ter dvorcev ohranjene druge skladbe, med njimi tri maše, psalmi, instrumentalni baleti, ter vokalno-instrumentalne kompozicije Missa sopra la Bergamasca, Missa villana in Missa Viennensis. Vse te se z izjemo slednje, ki jo hrani samostan Kremsmünster, nahajajo v arhivu muzeja v Kromerižu. Dolarjeva dela so v njegovem času izvajali in cenili. To potrjuje razširjenost prepisov njegovih skladb. Posebno hvalo o njegovem delu pa beremo v nekrologu v avstrijskih jezuitskih analih. Kot glasbenik je deloval pod okriljem cesarskega dvora, ki je bil naklonjen italjanski kulturi. Tako ne preseneča, da jo izraža tudi njegova glasba. Dolar je ustvaril upoštevanja vreden prispevek evropskemu glasbenemu baroku v njegovi srednji razvojni fazi.

Isaac Posch (1591–1622) je bil zgodnjebaročni skladatelj, izdelovalec orgel in organist. Kljub skopim podatkom lahko o Poschu zanesljivo govorimo kot o enem izmed najpomembnejših srednjeevropskih zgodnjebaročnih skladateljev, ki so bili neposredno povezani z današnjim slovenskim ozemljem. O njegovem rodu ne vemo ničesar zanesljivega, priimek Posch pa je bil pogost tako na Kranjskem kot tudi na Koroškem, Štajerskem in drugod.
Ohranili so se štirje Poschevi glasbeni tiski. Prvi zbirki vsebujeta instrumentalne skladbe, ki so primerne za izvajanje na plemiških pojedinah in svatbah, tretja je vokalna, zadnja pa je skupni ponatis prvih dveh. Skladateljevo prvo zbirko Musikalische Ehrenfreund je leta 1618 v Regensburgu natisnil tiskar Matthias Mylius. Zanimivo je, da je skladatelj uvodno posvetilo datiral ‘v Ljubljani, na novega leta dan 1618’, naslovil pa ga je na koroške deželne stanove, ki so natis očitno tudi denarno podprli. Zbirko sestavljajo štiri ballete in petnajst trojic, gagliarda (oziroma v zadnjih treh primerih couranta).
Kot avtor sam opozarja v uvodu, so ballete namenjene za razvedrilo ob mizah blagorodne gospode, medtem ko so trojice plesov, ki jim sledijo, primerne tudi za ples po jedi.
Poschevi plesi so urejeni v suite treh stavkov, ki so med seboj deloma povezani z variacijskim principom. Uvrščamo jih med ansambelske suite, ki so v avstrijskonemškem prostoru cvetele v letih od 1609 do 1618.
Zbirka je glasbeno-zgodovinsko še posebej pomembna in zanimiva zato, ker sodi med najmlajše primere notnih tiskov, ki omenjajo tudi dejanski ples. Avtor v uvodu namreč opozarja, da so predvsem poplesi primerni za najboljše plesalce, kar je zaradi koreografskih značilnosti lahko razumeti. Poples je bil podoben gagliardam, za katere je znano, da so bile zelo htre, z veliko poskoki, skoki, obrati in podobnim, torej primeren le za najboljše gibke mlade plesalce. Velikokrat se je zgodilo, da je akrobatski del izvajal le plesalec, plesalka pa je samo gledala. Sčasoma to tako rekoč ni bil več ples v pravem pomenu, saj se je spremenil v priložnost za razkazovanje akrobatskih spretnosti.

Vse od Rossinijevih časov se je italijanska glasba vrtela pretežno okrog opere. Glasbeni velikani, kot so Rossini, Verdi in Puccini, so ustvarjali odrske mojstrovine, več generacij manj izjemnih italijanskih komponistov pa se jim je trudilo parirati v orkestralni glasbi – a največkrat zaman. Zelo osamljena in velika izjema je bil Ottorino Respighi (1879–1936), ki je v rojstni Bologni začel glasbeno kariero kot violinist, violist in pianist. Igral je v opernem orkestru, dokler pri enaindvajsetih ni odšel v St. Peterburg, kjer je srečal Rimskega-Korsakova in se pri njem začel učiti kompozicije.
Učitelj je v Respighiju razvijal zlasti ‘slikarske’ lastnosti njegovega talenta: kot Korsakov je bil tudi Respighi izvrsten kolorist in vselej občutljivo ter z velikim okusom izbiral in združeval instrumentalne barve. Nove rešitve je iskal v harmonski govorici, ki jo je občudoval pri Debussyju in Ravelu, hkrati pa se zatekal k skrivnostno arhaičnim tonskim nizom starih cerkvenih modusov. Respighija je pot vodila nazaj v Italijo – tam je leta 1913 postal profesor kompozicije na sloviti Akademiji sv. Cecilije in bil pozneje tudi direktor te ustanove. Tako je imel več časa za skladanje – razvil je svoj slog in mu pustil dozoreti. Na mednarodno glasbeno prizorišče se je povzpel z briljantnim glasbenim portretom Rimski vodnjaki. Čez noč so ga nehali opisovati kot „solidnega skladatelja manjšega formata, ki si zasluži zgolj nekaj pozornosti” in mu nadeli opis „vzhajajoči gigant glasbenega sveta”. Uspeh mu je prinesel tudi finančno neodvisnost, zato se mu ni bilo več treba ukvarjati z drugimi glasbenimi dejavnostmi, da je zaslužil svoj vsakdanji kruh.
Respighi je bil izrazit programski skladatelj in je napisal več simfoničnih pesnitev. V letih 1916, 1923 ter 1931 so nastali trije zvezki z naslovom Antiche arie e danze per liuto. Respighi je uporabil skladbe za lutnjo različnih avtorjev iz 16. in 17. stoletja in jih oblikoval v suite. Njegov namen ni bil ponovno obujanje originalnega zvoka in tedanje izvajalske prakse. Na svoje suite je gledal kot na svobodne predelave takratnih skladb za lutnjo, katerih glasbo je razstavil na posamezne dele in jih potem ponovno sestavil v novo kompozicijo za različne ansamble. Prvi dve suiti sta različno instrumentirani in skladatelj skoraj v vsakem stavku zahteva drugačno zasedbo. Tretja suita pa je orkestrirana enotno. Napisal jo je za komorni godalni orkester, lahko pa jo izvaja tudi godalni kvartet. Sestavljajo jo štirje stavki in sicer Italiana anonimnega avtorja iz konca 16. stoletja, Arie di corte, ki jo je v 17. stoletju napisal Giovanni Battista Besardo, Siciliana anonimnega avtorja iz konca 17. stoletja, ter 1692. Leta nastala Passacaglia Lodovica Roncallia. Zadnja suita, ki je bila prvič izvedena leta 1932 v Milanu, je še danes najbolj priljubljena izmed treh Respighijevih suit.

Norveški skladatelj, pianist, organizator glasbenega življenja, profesor, dirigent Edvard Grieg (1843–1907), se je z glasbo spoprijateljil že v rani mladosti. Njegova mati je postala njegova prva učiteljica klavirja. Kljub temu, da je slovel kot len učenec, je njegovo nadarejnost opazil slavni norveški violinist Ole Bull in mu omogočil izobraževanje na Konservatoriju v Leipzigu, kjer je študiral klavir in kompozicijo. Po vrnitvi domov sta ga Ole Bull in skladatelj Rikard Nordraak navdušila za norveško ljudsko glasbo. Pridružil se je skupini glasbenikov, literator v in slikarjev, ki so v drugi polovici 19. stoletja utemeljili norveško umetnost in ponesli v svet ime svoje dežele. Pripravili so duhovno podlago za politično usamosvojitev Norveške.
V Griegovih zgodnjih delih najdemo simfonijo in sonato za klavir. Napisal je tudi tri sonate za violino in klavir ter sonato za čelo. Zaradi njegovih kratkih skladbic za klavir, ki so bile pogosto zasnovane na norveških ljudskih melodijah in plesih, so ga začeli klicati Chopin severa. Med Griegovimi najbolj znanimi deli so Koncert

za klavir v a -molu, op. 16, deset knjig skladb za klavir in njegova spremljava za Ibsenovo igro Peer Gynt ter Suita v starem slogu „Iz Holbergovih časov”, op. 40. Delo je bilo izvirno napisano za klavir, a kasneje ga je skladatelj priredil za godalni orkester. Nastalo je leta 1884 ob dvestoti obletnici rojstva danskega pesnika in zgodovinarja Ludviga Holberga. V skladbi se baročni elementi prepletajo s sodobnejšimi principi komponiranja. Živahtnemu Preludiju (Allegro vivace) sledijo veličastna Sarabanda (Andante), graciozna Gavotta (Allegretto), liričen Air (Andante Religioso), zaokroži pa jo iskriv provansalski ples Rigaudon (Allegro Con Brio). Prvi izvedbi Suite v starem stilu „Iz Holbergovih časov” je leta 1885 dirigiral sam skladatelj.

_____________________________________________________________________

Komorni godalni orkester Akademije za glasbo v Ljubljani deluje že več kot desetletje. Poleg rednih letnih koncertov v Ljubljani so mladi godalci doslej koncertirali tudi v drugih slovenskih koncertnih središčih ter gostovali v Italiji, Hrvaški in na Slovaškem. Bogata literatura omogoča ansamblu raznovrsten repertoar, sprehod skozi vsa stilna obdobja pa mladim glasbenikom posreduje širok pregled nad poustvarjalnimi zahtevami
Dosežke orkestra redno spremljata Radio in Televizija Slovenija, ki snemata in arhivirata javne nastope ansambla. Komorni godalni orkester Akademije za glasbo je od njegove ustanovitve do leta 2008 vodil redni profesor za violončelo in komorno igro Ciril Škerjanec, v študijskem letu 2009/2010 pa je njegovo mentorstvo in umetniško vodstvo prevzel violinist Janez Podlesek, koncertni mojster Orkestra Slovenske filharmonije.

Janez Podlesek (roj. 1981) je s poukom violine pričel pri sedmih letih na Glasbeni šoli Domžale pri profesorju Hervinu Jakončiču. Šolanje je nadaljeval na Srednji glasbeni in baletni šoli Ljubljana pri profesorici Dušanki Stražar in kot dijak leta 1999 prejel Škerjančevo nagrado. Glasbena pot ga ni vodila daleč, saj je študij violine vpisal na Akademiji za glasbo v razredu profesorja Primoža Novšaka, kjer je leta 2004 diplomiral in septembra 2006, prav tako pri profesorju Novšaku, zaključil še podiplomski študij. Izpopolnjeval se je pri pedagogih, kot so Leonid Sorokov, Helfried Fister, Ilan Gronich in Tomaž Lorenz. Na tekmovanjih v Ljubljani, Zagrebu in Gorici je osvojil več nagrad. V času študija je bil dvakrat nagrajen s Prešernovo nagrado Akademije za glasbo – za solistično izvedbo Mozartovega Koncerta v A-duru z Orkestrom Slovenske filharmonije (2001) in Trojnega koncerta Ludwiga van Beethovna s simfoničnim orkestrom Akademije za glasbo v Ljubljani (2003).

Za seboj ima veliko recitalov in komornih koncertov. Redno deluje v triu Clavimerata, s katerim je posnel tri zgoščenke. Sodeluje še z vrsto priznanih slovenskih in tujih glasbenikov (A. Engegard, pihalni kvintet Slowind, Mirjam
Kalin …). Od septembra 2004 je koncertni mojster Orkestra Slovenske filharmonije in Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije. Kot član Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije je decembra 2006 prejel Bettetovo listino. Poučuje na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, oktobra 2009 je postal asistent v razredu red. prof. Primoža Novšaka na Akademiji za glasbo, kjer je prevzel tudi vodenje komornega godalnega orkestra.

SLOVENSKI TOLKALNI DUO
Simon Klavžar in Jože Bogolin

Nebojša Jovan Živković: Sex in the Kitchen
Anna Ignatowicz-Glinska: Passacaglia
Matej Bonin: Eppur Si Muove
Steve Reich: Piano Phase
Minas Borboudakis: Unisono
Nebojša Jovan Živković: Ultimatum II
Wayne Siegel: 42nd Street Rondo

CAMERATA ACADEMICA NOVI SAD
dirigentka Živa Ploj Peršuh

Benjamin Ipavec: Serenada za godala
Uroš Krek: Sonatina za godala
Lojze Lebič: Per archi
Matej Bonin: Lybra – novo delo
Nino de Gleria: Henki Penki Horizontal Polka

Koncert je posvečen 140-letnici delovanja Glasbene matice Ljubljana.

KOMORNI ORKESTER FESTINE
dirigentka Živa Ploj Peršuh
Sabina Cvilak sopran

Wolfgang Amadeus Mozart: Koncertna arija »Alma grande e nobil core«, KV 578
Wolfgang Amadeus Mozart: Recitativ in arija grofice iz opere Figarova svatba »E Susanna non vien! Dove sono«, KV 492
Wolfgang Amadeus Mozart: Koncertna arija (scena in rondo) »Ch’io mi scordi di te – non temer«, KV 505
Wolfgang Amadeus Mozart: Simfonija št. 40 v g-molu, KV 550

Dobrodelni koncert Soroptimist International humanitarnega kluba Maribor
Prodaja kart: pri članicah Kluba Soroptimist in v Narodnem domu, cena 15€

KDO JE MOZART?
Navdušenje nad Mozartom, predvsem navdušenje nad njegovo glasbo, nas še zmeraj ali vedno znova vodi k raziskovanju Mozarta kot človeka. Vendar kaj v resnici vemo o njem? Seveda zaupamo njegovim mislim, ki jih je zapustil v številnih pismih, o njem beremo v biografijah in študijah. Tu so pričevanja sodobnikov in prič, zbrani dokumenti in kritična poročila njegovih del, posnetki oper, koncertov ter simfonij. Raziskovalci njegovega dela in življenja so opravili ogromno nalogo. In vendar se Mozartov genij našemu razumu vedno znova izmuzne. Njegova večkrat opisana podoba nas bega, prikazan karakter je v vseh potankostih komaj sledljiv in kar se tiče njegovega ustvarjalnega naboja – razkošnost in raznolikost Mozarta v ustvarjalnem smislu je za nas v današnjem času nepredstavljiva. Kljub
znanju, vedenju, večkrat celo pretirani oholosti v smislu poznavanja njegove epohe, razmer v katerih je skladal in koncertiral, teoretičnih, že zdavnaj osvojenih dogem njegovega časa ostaja Mozart (malce populistično) fenomen. Morda se je treba le prepustiti njegovi glasbi.
To, je verjel dirigient Bruno Walter, je edina prava pot. Poglabljanje v njegovo glasbo naj bi povedalo več o njem kot ukvarjanje z vsemi podatki o njegovem življenju in delu.
Prva težava, na katero naletimo, je skladateljeva dejanska podoba, njegov obraz. Malo je avtentičnih portretov, nekaj je kopij, in prav vse se dokaj razlikujejo. Tudi nam ne povedo ničesar natančnega o tem, kako je hodil, kakšna je bila njegova drža, kakšne so bile geste. Vse to, na kar v današnjem času prisegamo, ko častimo fizis, občudujemo zunanjost, nas v ključnih vprašanjih o tem pomembnem človeku ne zadovolji. Izčrpne muzikološke študije so na voljo, vendar se pragmatični teoriji vsiljuje metafizična vizija. Mozart je mit.

MOZARTOV OČE
Wolfgang Amadeus Mozart je bil rojen v Salzburgu leta 1756. Njegov oče Leopold Mozart, ki se je kot skladatelj in teoretik prav tako posvečal glasbi, je istega leta izdal pomembno didaktično delo Versuch einer gründlichen Violinschule, ki je bila kmalu po izidu prevedena
v več jezikov, med drugim celo v ruščino. Delo je veljalo ob svojem času za najboljšo metodo učenja violine. Še zdaj je knjiga referenčno delo, v kateri med drugim najdemo tudi številne napotke o historičnih zakonitostih izvajanja glasbe v tistem času. Leopold Mozart je bil nedvomno visoko izobražen. Najprej je študiral teologijo, pozneje filozofijo, nato pa se je odločil za glasbo in postal dokaj uspešen skladatelj. Kar je bilo v tistem času morda še pomembneje, kot skladatelj je imel službo. Kot odličen violinist se je kmalu uveljavil v orkestru salzburškega nadškofa in postal njegov dvorni skladatelj. K temu dodajmo še sposobnost, da je zgodaj spoznal nadarjenost svojega sina in jo v pravi meri razvijal, ne da bi jo utesnjeval, peljal po stranpoti ali jo sčasoma celo uničil.
Skrbni oče je po rojstvu Wolfganga in po tem, ko je postala njegova nadarejnost očitna, njegovemu razvoju popolnoma podredil svoje osebne ambicije. Naučil ga je vsega, kar je znal sam in mu omogočil tudi temeljito splošno izobrazbo. Z njim je nekajkrat prepotoval Evropo; čudežni
deček je igral cesarici Mariji Tereziji, papežu, gospe Pompadour, francoskemu in angleškemu kralju ter mnogim drugim pomembnim osebnostim tistega časa. Tukaj se zastavlja vprašanje, kaj je pomenilo predstavljanje otrok po evropskih dvorih? Je bil to zgolj napuh, egoizem?

SALZBURG – DUNAJ
Glede na številna potovanja in mesta – od Londona, Pariza, Mannheima, Augsburga, Italije, Nizozemske – ki jih je obiskal kot čudežni deček in virtuoz, je Mozartova širša domovina gotovo Evropa. Mesti, ki sta najmočneje zaznamovali njegovo pot odraščanja, razvoj osebnosti in poklica, pa s ta nedvomno Salzburg in Dunaj. Salzburg je bil in ostal mesto njegove mladosti. Dunaj je mesto njegovega zrelega obdobja in doraslosti. Obe mesti sta izjemno zaznamovali njegovo delo.

ODHOD NA DUNAJ – SAMOSTOJNOST
Leopold Mozart je močno upal, da bo svojemu sinu lahko zagotovil ali poiskal službo, bodisi v Italiji, bodisi v Avstriji. Ko je Wolfgang nastopil službo v Salzburgu pri nadškofu Colloredu, je bil pomirjen, saj je služba pomenila določeno materialno preskrbljenost in
ustalitev na enem kraju. Wolfgang Amadeus Mozart v Salzburgu ni bil posebno zadovoljen, saj je bil mnenja, da ga mesto utesnjuje, označil ga je za provinco, razburjal se je, da ga njegov delodajalec ne ceni dovolj kot umetnika, poleg tega pa je želel ustvarjati operno glasbo. Pogojev za to ni našel v Salzburgu, vedel pa je, da bi jih lahk o bolje izkoristil na Dunaju. K dokončni odločitvi o odhodu na Dunaj ga je najverjetneje opogumil tudi uspeh opere Idomeneo, ki je bila izvedena v Münchnu na začetku leta 1781. Še bolj kot prej je bil prepričan v to, da je dober operni skladatelj.
8. junija 1781 se je Mozart odpovedal službi v Salzburgu in se odločil, da se bo ustalil na Dunaju in poskusil kot svobodni umetnik. Samostojnost je vendarle pomenila velike finančne težave. Nekaj uspeha je sicer požel z glasbo za gledališče, na področju, kjer si je tako želel uspeti, več ali manj pa se je začel preživljati s koncerti privatnih in javnih akademij, kjer je izvajal svojo glasbo.

MOZART – SVOBODNI UMETNIK IN SKLADATELJ NA DUNAJU (1781–1791)
Osvobojen Salzburga je zdaj skladatelj in glasbeni učitelj ustvarjal velike opere in bil hkrati nenehno na lovu za priložnostmi. Imel je kar nekaj učencev klavirja, ob tem pa je napisal številne klavirske koncerte, ki jih je povečini izvajal sam.
16. julija 1782 je bila praizvedena opera Beg iz Seraja.
1. maja 1786 je bila praizvedena opera buffa Figarova svatba.
29. oktobra 1787 je bila v Pr agi praizvedba dramme giocoso Don Giovanni .
26. januarja 1790 je bila na Dunaju pr aizvedena opera buffa Così fan tutte.
6. septembra 1791 je bila v Pr agi praizvedba opere serie La clemenza di Tito .
30. septembra 1791 je v Schikanedrovem teatru sledila premiera velike opere Čarobna
piščal.

V tem obdobju je napisal še Veliko mašo v c-molu (1783.) in pomembna instrumentalna dela, med njimi šest godalnih kvartetov, posvečenih Josephu Haydnu, Linško in Praško simfonijo, serenado Mala nočna glasba, prav tako tri velike simfonije, št. 39 v Es-duru (KV 543), št. 40 v g-molu (KV 550) in št. 41 v C-duru, „Jupiter“ (KV 551).
Mozartov simfonični opus je precej manjši od simfoničnega opusa njegovega učitelja Haydna, ki je napisal preko 100 simfonij. Mozart je v samo 35 letih življenja napisal 41 simfonij in vse so izjemno umetniško dovršene (sicer bi naj vseh simfonij napisal nekje med
55 in 71, vendar so kriteriji za upoštevanje vseh precej različni).

Simfonija št. 40 v g-molu, ki jo je napisal proti koncu svojega življenja, odseva drugačno perspektivo kot njegova zgodnejša dela, npr. njegova 9. simfonija. Poleg skladateljeve zrelosti v glasbi poslušalec takoj opazi razliko v uporabi tonalitete
med zgodnješo in poznejšo simfonijo. Simfonija št. 40 je ena od Mozartovih samo dveh simfonij, napisanih v molu. Veliko glasbenih kritikov pozornost namenja patosu, ki je zelo značilen za g-mol, zato po njihovem mnenju ta simfonija v glasbenem razvoju napoveduje romantiko. Kot napovedni kamen romantičnega skladanja to delo lahko razumemo kot refleksijo oz. odsev skladateljevega notranjega boja. Prav tako
‘melanholična’ melodika g-mola domnevno odseva določen vidik Mozartovega karakterja. Taki pogledi kritikov zapuščajo tradicionalne korenine 19. stoletja, ko so kritiki in strokovnjaki navzven herojsko opisovali klasična dela Haydna, Mozarta in Beethovna in se pomikajo k razpravam, v katerih glasba, ki odpira vrata v umetnikovo dušo, velja za normo. Kakorkoli že opisujejo Mozartovo 40. simfonijo, vsi se strinjajo, da je ta simfonija eno največjih umetniških del simfoničnega repertoarja.

Iz poznega obdobja so tudi tri arije nocojšnjega sporeda.
Arija „Alma grande e nobil core“, KV578
Arijo Alma grande je Mozart napisal za ponovno oživitev Cimarosinega dela I due baroni di Rocca Azzura. Prvič so jo izvedli po oživitvi opere Figarova svatba leta 1789, natanko šest mesecev pred opero Così fan tutte.
Donna Laura je bila za ženo obljubljena baronu Totaru, vendar on tega ni vedel in je zato verjel, da bo njegova bodoča žena Sandra. Ko baron zato ignorira Lauro, le-ta ponosno in ogorčeno zapoje arijo, v kateri Sandri sporoča, da sta njeno srce in duša vredna
spoštovanja ter da se bo baronu maščevala.

Arija in recitativ iz Figarove svatbe „E Susanna non vien! Dove sono“, KV492
Intimni trenutek iz tretjega dejanja opere, v katerem grofica obupano premišljuje o izgubljeni sreči – „kje so tisti srečni trenutki?”

Arija „Ch’io mi scordi di te – Non temer“, KV505
Ta arija je verjetno Mozartova najboljša koncertna arija. Napisana je za izvedbo z obligatno klavirsko spremljavo. Mozart naj bi v svojem katalogu del napisal, da je arijo zložil za gospodično Nancy in zase. Sopranistka Nancy Storace je pela vlogo Susanne od maja 1786, arija je bila napisala naslednjega decembra. Nancy naj bi arijo pela skupaj z Mozartom ob klavirju na svojem poslovilnem koncertu na Dunaju, 23. feburarja 1787. Nancy je takrat veljala za eno največjih opernih zvezdnic. S to odlično arijo sta se simbolično poslovila tudi drug od drugega (morda od njune ljubezni).

SIMFONIČNI ORKESTER RTV SLOVENIJA
dirigentka Živa Ploj Peršuh
Petteri Iivonen violina

Anton Webern: Passacaglia, op. 1
Ludwig van Beethoven: Koncert za violino in orkester v D-duru, op. 61
Ludvig van Beethoven: Simfonija št. 2 v D-duru, op. 36fghj