SIMFONIČNI ORKESTER RTV SLOVENIJA
dirigent Wolfram Christ

Antonín Dvořák: Opoldanska čarovnica, op. 108
Antonín Dvořák: Simfonija št. 7 v d-molu, op. 70

CAMERATA ACADEMICA NOVI SAD
dirigentka Živa Ploj Peršuh

Benjamin Ipavec: Serenada za godala
Uroš Krek: Sonatina za godala
Lojze Lebič: Per archi
Matej Bonin: novo delo
Neža Žgur: Tri slike (novo delo)
Nino de Gleria: Polka

Koncert je posvečen 140-letnici delovanja Glasbene matice Ljubljana.

FESTINE BRASS
Jure Gradišnik trobenta
Franc Kosem trobenta
Mihael Bulajić rog
Mihael Šuler pozavna
Johannes Ogris tuba

Johann Sebastian Bach: Toccata in Fuga v d-molu
Johann Sebastian Bach: Brandenburški koncert št. 3
Nana Forte: novo delo
Daniel Schnyder: Trobilni kvintet
Mauricio Kagel: Deset maršev, zato da ne bi zmagali
Wolfgang Rihm: Marš ob slovesu

KOMORNI ORKESTER FESTINE
dirigentka Živa Ploj Peršuh
Sabina Cvilak sopran

Wolfgang Amadeus Mozart: Koncertna arija »Alma grande e nobil core«, KV 578
Wolfgang Amadeus Mozart: Recitativ in arija grofice iz opere Figarova svatba »E Susanna non vien! Dove sono«, KV 492
Wolfgang Amadeus Mozart: Koncertna arija (scena in rondo) »Ch’io mi scordi di te – non temer«, KV 505
Wolfgang Amadeus Mozart: Simfonija št. 40 v g-molu, KV 550

SIMFONIČNI ORKESTER RTV SLOVENIJA
dirigentka Živa Ploj Peršuh
Petteri Iivonen violina

Anton Webern: Passacaglia, op. 1
Ludwig van Beethoven: Koncert za violino in orkester v D-duru, op. 61
Ludwig van Beethoven: Simfonija št. 2 v D-duru, op. 36

ANSAMBEL FESTINE
dirigentka Živa Ploj Peršuh

Urška Pompe: Odpihi
Mihael Paš: Zelena dlan (novo delo)
Aaron Copland: Apalaška pomlad, suita za trinajst glasbenikov
Richard Strauss/Franz Hasenohrl: Till Eulenspiegel nekoliko drugače!, op. 28
Richard Wagner: Siegfriedova idila

Januarski koncert Cikla Festine z naslovom “Odpihi” bo izzval čute tako ljubiteljev odlične sodobne slovenske glasbe kot poslušalcev, ki so jim blizu velikani umetnostne glasbe Wagner, R. Strauss in Copland. Tokrat bo njihova glasba za komorni ansambel umetelno prepletena z novim delom Mihaela Paša in skladbo Urške Pompe. Nenavadna kombinacija je izvedljiva samo s solisti, ki uživajo v izvajanju zahtevne komorne glasbe različnih obdobij, se posvečajo novitetam slovenskih skladateljev in spodbujajo agilnost umetniškega poklica. Vse skladbe v sporočilnosti nosijo posvetila – ena bolj intimno posvetilo skladatelja njegovi ženi, druga posvetilo komornim glasbenikom z vsega sveta in tretja posvetilo, namenjeno Ansamblu Festine. Za Ansambel so vse skladbe dragocena darila, ki jih z veseljem namenjamo poslušalcem v enem glasbenem večeru.

KOMORNI GODALNI ORKESTER AKADEMIJE ZA GLASBO LJUBLJANA
umetniški vodja: JANEZ PODLESEK

Janez Krstnik Dolar: Balletti a 4
Isaac Posch: Balleta I a 4
Gagliarda IX a 5
Couranta XI a 4
Ottorino Respighi: Stari plesi in arije za lutnjo, Suita št. 3
Edvard Grieg: Holbergova suita (Suita v starem slogu), op. 40

V koprodukciji z Akademijo za glasbo Univerze v Ljubljani.

Janez Krstnik Dolar se je rodil leta 1621 v Kamniku. Študiral je na jezuitskem kolegiju v Ljubljani, nato je odšel na Dunaj, prestopil v jezuitski red in študiral filozofijo. Poučeval je na jezuitskem kolegiju v Ljubljani, tudi glasbo, leta 1652 pa je bil posvečen v duhovnika. Služboval je v Gradcu, na Dunaju, v Judenburgu in Passau, bil je regens chori v Gyorju, po letu 1661 je postal rektor jezuitskega bogoslovja na Dunaju in glasbeni vodja dvorne kapele habsburških cesarjev. Tam je deloval do smrti leta 1672.
Žal dokaj obsežnega Dolarjevega opusa v celoti ne poznamo. Njegova glasba je za časa njegovega življenja izšla v dveh tiskanih izdajah Musicalia varia in Drammata seu Miserere mei Deus, vendar nista ohranjeni. So pa v prepisih v glasbenih arhivih avstrijskih in čeških cerkva ter dvorcev ohranjene druge skladbe, med njimi tri maše, psalmi, instrumentalni baleti, ter vokalno-instrumentalne kompozicije Missa sopra la Bergamasca, Missa villana in Missa Viennensis. Vse te se z izjemo slednje, ki jo hrani samostan Kremsmünster, nahajajo v arhivu muzeja v Kromerižu. Dolarjeva dela so v njegovem času izvajali in cenili. To potrjuje razširjenost prepisov njegovih skladb. Posebno hvalo o njegovem delu pa beremo v nekrologu v avstrijskih jezuitskih analih. Kot glasbenik je deloval pod okriljem cesarskega dvora, ki je bil naklonjen italjanski kulturi. Tako ne preseneča, da jo izraža tudi njegova glasba. Dolar je ustvaril upoštevanja vreden prispevek evropskemu glasbenemu baroku v njegovi srednji razvojni fazi.

Isaac Posch (1591–1622) je bil zgodnjebaročni skladatelj, izdelovalec orgel in organist. Kljub skopim podatkom lahko o Poschu zanesljivo govorimo kot o enem izmed najpomembnejših srednjeevropskih zgodnjebaročnih skladateljev, ki so bili neposredno povezani z današnjim slovenskim ozemljem. O njegovem rodu ne vemo ničesar zanesljivega, priimek Posch pa je bil pogost tako na Kranjskem kot tudi na Koroškem, Štajerskem in drugod.
Ohranili so se štirje Poschevi glasbeni tiski. Prvi zbirki vsebujeta instrumentalne skladbe, ki so primerne za izvajanje na plemiških pojedinah in svatbah, tretja je vokalna, zadnja pa je skupni ponatis prvih dveh. Skladateljevo prvo zbirko Musikalische Ehrenfreund je leta 1618 v Regensburgu natisnil tiskar Matthias Mylius. Zanimivo je, da je skladatelj uvodno posvetilo datiral ‘v Ljubljani, na novega leta dan 1618’, naslovil pa ga je na koroške deželne stanove, ki so natis očitno tudi denarno podprli. Zbirko sestavljajo štiri ballete in petnajst trojic, gagliarda (oziroma v zadnjih treh primerih couranta).
Kot avtor sam opozarja v uvodu, so ballete namenjene za razvedrilo ob mizah blagorodne gospode, medtem ko so trojice plesov, ki jim sledijo, primerne tudi za ples po jedi.
Poschevi plesi so urejeni v suite treh stavkov, ki so med seboj deloma povezani z variacijskim principom. Uvrščamo jih med ansambelske suite, ki so v avstrijskonemškem prostoru cvetele v letih od 1609 do 1618.
Zbirka je glasbeno-zgodovinsko še posebej pomembna in zanimiva zato, ker sodi med najmlajše primere notnih tiskov, ki omenjajo tudi dejanski ples. Avtor v uvodu namreč opozarja, da so predvsem poplesi primerni za najboljše plesalce, kar je zaradi koreografskih značilnosti lahko razumeti. Poples je bil podoben gagliardam, za katere je znano, da so bile zelo htre, z veliko poskoki, skoki, obrati in podobnim, torej primeren le za najboljše gibke mlade plesalce. Velikokrat se je zgodilo, da je akrobatski del izvajal le plesalec, plesalka pa je samo gledala. Sčasoma to tako rekoč ni bil več ples v pravem pomenu, saj se je spremenil v priložnost za razkazovanje akrobatskih spretnosti.

Vse od Rossinijevih časov se je italijanska glasba vrtela pretežno okrog opere. Glasbeni velikani, kot so Rossini, Verdi in Puccini, so ustvarjali odrske mojstrovine, več generacij manj izjemnih italijanskih komponistov pa se jim je trudilo parirati v orkestralni glasbi – a največkrat zaman. Zelo osamljena in velika izjema je bil Ottorino Respighi (1879–1936), ki je v rojstni Bologni začel glasbeno kariero kot violinist, violist in pianist. Igral je v opernem orkestru, dokler pri enaindvajsetih ni odšel v St. Peterburg, kjer je srečal Rimskega-Korsakova in se pri njem začel učiti kompozicije.
Učitelj je v Respighiju razvijal zlasti ‘slikarske’ lastnosti njegovega talenta: kot Korsakov je bil tudi Respighi izvrsten kolorist in vselej občutljivo ter z velikim okusom izbiral in združeval instrumentalne barve. Nove rešitve je iskal v harmonski govorici, ki jo je občudoval pri Debussyju in Ravelu, hkrati pa se zatekal k skrivnostno arhaičnim tonskim nizom starih cerkvenih modusov. Respighija je pot vodila nazaj v Italijo – tam je leta 1913 postal profesor kompozicije na sloviti Akademiji sv. Cecilije in bil pozneje tudi direktor te ustanove. Tako je imel več časa za skladanje – razvil je svoj slog in mu pustil dozoreti. Na mednarodno glasbeno prizorišče se je povzpel z briljantnim glasbenim portretom Rimski vodnjaki. Čez noč so ga nehali opisovati kot „solidnega skladatelja manjšega formata, ki si zasluži zgolj nekaj pozornosti” in mu nadeli opis „vzhajajoči gigant glasbenega sveta”. Uspeh mu je prinesel tudi finančno neodvisnost, zato se mu ni bilo več treba ukvarjati z drugimi glasbenimi dejavnostmi, da je zaslužil svoj vsakdanji kruh.
Respighi je bil izrazit programski skladatelj in je napisal več simfoničnih pesnitev. V letih 1916, 1923 ter 1931 so nastali trije zvezki z naslovom Antiche arie e danze per liuto. Respighi je uporabil skladbe za lutnjo različnih avtorjev iz 16. in 17. stoletja in jih oblikoval v suite. Njegov namen ni bil ponovno obujanje originalnega zvoka in tedanje izvajalske prakse. Na svoje suite je gledal kot na svobodne predelave takratnih skladb za lutnjo, katerih glasbo je razstavil na posamezne dele in jih potem ponovno sestavil v novo kompozicijo za različne ansamble. Prvi dve suiti sta različno instrumentirani in skladatelj skoraj v vsakem stavku zahteva drugačno zasedbo. Tretja suita pa je orkestrirana enotno. Napisal jo je za komorni godalni orkester, lahko pa jo izvaja tudi godalni kvartet. Sestavljajo jo štirje stavki in sicer Italiana anonimnega avtorja iz konca 16. stoletja, Arie di corte, ki jo je v 17. stoletju napisal Giovanni Battista Besardo, Siciliana anonimnega avtorja iz konca 17. stoletja, ter 1692. Leta nastala Passacaglia Lodovica Roncallia. Zadnja suita, ki je bila prvič izvedena leta 1932 v Milanu, je še danes najbolj priljubljena izmed treh Respighijevih suit.

Norveški skladatelj, pianist, organizator glasbenega življenja, profesor, dirigent Edvard Grieg (1843–1907), se je z glasbo spoprijateljil že v rani mladosti. Njegova mati je postala njegova prva učiteljica klavirja. Kljub temu, da je slovel kot len učenec, je njegovo nadarejnost opazil slavni norveški violinist Ole Bull in mu omogočil izobraževanje na Konservatoriju v Leipzigu, kjer je študiral klavir in kompozicijo. Po vrnitvi domov sta ga Ole Bull in skladatelj Rikard Nordraak navdušila za norveško ljudsko glasbo. Pridružil se je skupini glasbenikov, literator v in slikarjev, ki so v drugi polovici 19. stoletja utemeljili norveško umetnost in ponesli v svet ime svoje dežele. Pripravili so duhovno podlago za politično usamosvojitev Norveške.
V Griegovih zgodnjih delih najdemo simfonijo in sonato za klavir. Napisal je tudi tri sonate za violino in klavir ter sonato za čelo. Zaradi njegovih kratkih skladbic za klavir, ki so bile pogosto zasnovane na norveških ljudskih melodijah in plesih, so ga začeli klicati Chopin severa. Med Griegovimi najbolj znanimi deli so Koncert

za klavir v a -molu, op. 16, deset knjig skladb za klavir in njegova spremljava za Ibsenovo igro Peer Gynt ter Suita v starem slogu „Iz Holbergovih časov”, op. 40. Delo je bilo izvirno napisano za klavir, a kasneje ga je skladatelj priredil za godalni orkester. Nastalo je leta 1884 ob dvestoti obletnici rojstva danskega pesnika in zgodovinarja Ludviga Holberga. V skladbi se baročni elementi prepletajo s sodobnejšimi principi komponiranja. Živahtnemu Preludiju (Allegro vivace) sledijo veličastna Sarabanda (Andante), graciozna Gavotta (Allegretto), liričen Air (Andante Religioso), zaokroži pa jo iskriv provansalski ples Rigaudon (Allegro Con Brio). Prvi izvedbi Suite v starem stilu „Iz Holbergovih časov” je leta 1885 dirigiral sam skladatelj.

_____________________________________________________________________

Komorni godalni orkester Akademije za glasbo v Ljubljani deluje že več kot desetletje. Poleg rednih letnih koncertov v Ljubljani so mladi godalci doslej koncertirali tudi v drugih slovenskih koncertnih središčih ter gostovali v Italiji, Hrvaški in na Slovaškem. Bogata literatura omogoča ansamblu raznovrsten repertoar, sprehod skozi vsa stilna obdobja pa mladim glasbenikom posreduje širok pregled nad poustvarjalnimi zahtevami
Dosežke orkestra redno spremljata Radio in Televizija Slovenija, ki snemata in arhivirata javne nastope ansambla. Komorni godalni orkester Akademije za glasbo je od njegove ustanovitve do leta 2008 vodil redni profesor za violončelo in komorno igro Ciril Škerjanec, v študijskem letu 2009/2010 pa je njegovo mentorstvo in umetniško vodstvo prevzel violinist Janez Podlesek, koncertni mojster Orkestra Slovenske filharmonije.

Janez Podlesek (roj. 1981) je s poukom violine pričel pri sedmih letih na Glasbeni šoli Domžale pri profesorju Hervinu Jakončiču. Šolanje je nadaljeval na Srednji glasbeni in baletni šoli Ljubljana pri profesorici Dušanki Stražar in kot dijak leta 1999 prejel Škerjančevo nagrado. Glasbena pot ga ni vodila daleč, saj je študij violine vpisal na Akademiji za glasbo v razredu profesorja Primoža Novšaka, kjer je leta 2004 diplomiral in septembra 2006, prav tako pri profesorju Novšaku, zaključil še podiplomski študij. Izpopolnjeval se je pri pedagogih, kot so Leonid Sorokov, Helfried Fister, Ilan Gronich in Tomaž Lorenz. Na tekmovanjih v Ljubljani, Zagrebu in Gorici je osvojil več nagrad. V času študija je bil dvakrat nagrajen s Prešernovo nagrado Akademije za glasbo – za solistično izvedbo Mozartovega Koncerta v A-duru z Orkestrom Slovenske filharmonije (2001) in Trojnega koncerta Ludwiga van Beethovna s simfoničnim orkestrom Akademije za glasbo v Ljubljani (2003).

Za seboj ima veliko recitalov in komornih koncertov. Redno deluje v triu Clavimerata, s katerim je posnel tri zgoščenke. Sodeluje še z vrsto priznanih slovenskih in tujih glasbenikov (A. Engegard, pihalni kvintet Slowind, Mirjam
Kalin …). Od septembra 2004 je koncertni mojster Orkestra Slovenske filharmonije in Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije. Kot član Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije je decembra 2006 prejel Bettetovo listino. Poučuje na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, oktobra 2009 je postal asistent v razredu red. prof. Primoža Novšaka na Akademiji za glasbo, kjer je prevzel tudi vodenje komornega godalnega orkestra.

SLOVENSKI TOLKALNI DUO
Simon Klavžar in Jože Bogolin

Nebojša Jovan Živković: Sex in the Kitchen
Anna Ignatowicz-Glinska: Passacaglia
Matej Bonin: Eppur Si Muove
Steve Reich: Piano Phase
Minas Borboudakis: Unisono
Nebojša Jovan Živković: Ultimatum II
Wayne Siegel: 42nd Street Rondo

SIMFONIČNI ORKESTER RTV SLOVENIJA
dirigent: Wolfram Christ

Antonín Dvořák: Opoldanska čarovnica, op. 108
Antonín Dvořák: Simfonija št. 7 v d-molu, op. 70

CAMERATA ACADEMICA NOVI SAD
dirigentka Živa Ploj Peršuh

Benjamin Ipavec: Serenada za godala
Uroš Krek: Sonatina za godala
Lojze Lebič: Per archi
Matej Bonin: novo delo
Neža Žgur: Tri slike (novo delo)
Nino de Gleria: Polkadfgh